Zakaj si je papež izbral ime Benedikt?četrtek, 08.12.2011

»V javnosti je nastal vtis, da se Ratzinger sklicuje na Benedikta XV., ki ga katoliška cerkev prodaja kot „papeža miru“. Toda tudi tukaj imamo tipičen primer, kako se javnost pusti vleči za nos, ne da bi sama analizirala, ne da bi sama preverila, kaj dejansko ustreza zgodovinskim dejstvom. Benedikt XV. osebno sicer ni bil prijatelj Avstroogrske, toda kot papež se je držal linije Vatikana, da bi namreč zmaga Nemčije in Avstrije nad Rusijo v prvi svetovni vojni odprla nove možnosti za misijon v pravoslavni cerkvi. Zato je v prvih vojnih letih na javnost dejansko naslovil dva ali tri apele za mir. Takrat sta bili Avstroogrska in Nemčija še v prednosti. Mir bi bil v njuno korist in bi Vatikanu odprl omenjene možnosti. Toda nasprotnici, Anglija in Francija, mirovnih apelov nista vzeli resno. Ko se je list obrnil, sta sili osi – torej Avstroogrska in Nemčija – papeža še enkrat prosili, da v javnosti naprej apelira za mir. Zakaj tega potem ni več storil? Ker Petrov stol nikoli ni rad na strani poražencev in zanje niti s prstom ne migne. Potem, ko se je situacija spremenila, je samo še enkrat apeliral za mir, in sicer ko je v Rusiji prišlo do revolucije. Zakaj? Iz skrbi za posest Vatikana v primeru, da bi ti tokovi zajeli Italijo. Benedikt XV. je bil namreč tesno povezan s plemiči. Preseneča, kar je trdil, da je Jezus bil plemič. Karl Heinz Deschner dobesedno citira tega papeža: „Tudi Jezus, Kristus, je bil plemič, plemiška sta bila Marija in Jožef“, in še, da je bil Jezus „na čudovit način povezan z zemeljskim plemstvom.« Ta nesmisel si je treba predstavljati! Papež Benedikt XV. pa je storil še nekaj drugega. „Na začetku vojne je nemudoma olajšal organiziranje vojaških duhovnikov.« Ta „papež miru“ je skrbel za to, da so na vseh frontah nastopili vojaški farji in vojakom priporočali, naj gredo v smrt za domovinsko stvar, pred tem pa so z njimi še molili. Karl Heinz Deschner v svoji knjigi Ein Jahrhundert Heilsgeschichte (Eno stoletje zgodovine odrešitve - op. prev.) postavlja razumljivo vprašanje, ki se ga ni domislil noben novinar, namreč: „Zakaj ni papež katolikom prepovedal boja? Zakaj ni pozval, da vsepovsod odvržejo orožje?“ Ali takšna očitna vprašanja danes nikomur več ne padejo na pamet? (Kdo sedi na Petrovem stolu, 2. del, izdajatelj Verlag das Wort)

Toda ni imel samo Benedikt  XV. polno masla na glavi. Papeža Benedikt XII. in Benedikt XIV. sta zagrešila zločine ter sodelovala z inkvizicijo. »Papež Benedikt V. je leta 964 posilil mlado dekle, s papeškim zakladom zbežal v Konstantinopel in se vrnil šele, ko mu je zmanjkalo denarja. Neki cerkveni zgodovinar je Benedikta V. imenoval »najzlobnejši med vsemi brezbožnimi pošastmi«. 

Oktobra 1032 je bila papeška krona kupljena za takrat še enajstletnega fanta, ki je tako postal papež Benedikt IX. Kronist je zapisal, da je papež pri štirinajstih letih v razuzdanosti in izprijenosti presegel vse svoje predhodnike.« (Temne skrivnosti Vatikana, H. Paul Jeffers)

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi