Verniki - žrtve lastne cerkvenedelja, 19.06.2011

Verniki krščanskih cerkva so postali žrtve izkrivljenega klerikalnega nauka in delovanja

Med vero in izpolnjevanjem nauka duhovniške kaste je velik prepad, v katerem se nahajajo žrtve – verniki

Zapisano je na primer, da je Jezus učil ljudi, naj gredo v tiho kamrico, za seboj zaprejo vrata in v tišini molijo k Bogu, kar pomeni tudi govorijo z Njim v tišini.

Ni znano, da bi Jezus vodil ljudi v cerkveno institucijo, polno bleščečega razkošja pri verskih obredih in kultih. Ljudem je govoril, da so oni sami tempelj Duha. Danes ni več skrivnost, da je vedno več strokovnjakov s področja zgodovine in teologije, ki trdijo, da Jezus ni ustanovil rimsko-katoliške, pravoslavne niti Lutrove cerkve. Verjetno boste zdaj vprašali, kdo pa potem če ne On? Kdor se zave tega vprašanja in se začne spraševati ter analizirati, vidi dlje od prsta pred svojim nosom; postane jasni mislec in analitik, ki bo prišel do dna temu, kar se dogaja na svetu in predvsem temu, kako v pozunanjenih krščanskih religijah vernika vlečejo za nos, oziroma bo videl, da je postal njihova žrtev. Če beremo slovenske dnevnike in gledamo televizijo, bi nam moralo biti znano, da so te trditve in pripombe s strani intelektualcev in analitikov, pa tudi samih vernikov, vse bolj glasne. Da ta trditev drži, pa še več se sliši in to bolj konkretno: da je ime Jezusa Kristusa postalo za hierarhične krščanske institucije samo etiketa in vaba za pridobivanje premoženja ter oblasti nad ljudstvom.

Krst dojenčka ni Jezusov nauk niti ni v duhu slovenske ustave, pa so vseeno s »prisilnim« krstom dojenčka mnogim vernikom naložili dolžnost in še se jim nalaga, da ubogajo z vodo krščeno duhovniško kasto ter njihove lakaje

Ravno v Sloveniji mnogo ljudi sebe imenuje kristjan. Večina njih pripada rimsko katoliškemu ali pa luteranskemu cerkvenemu verovanju, oziroma cerkvenemu nauku. Mnogim so s »prisilnim« krstom naložili in jim nalagajo dolžnost, da ubogajo z vodo krščeno cerkev, s katero so se poročili, ne da bi jih kdo kaj vprašal. Od krsta naprej so torej vključeni v cerkev in tako so postali cerkveni tlačani. Če pa primerjamo cerkveno verovanje z obnašanjem pripadnikov, tlačanov, ugotovimo naslednje: med vero in izpolnjevanjem cerkvenega nauka je velik prepad. Kljub tej diskrepanci med verovanjem in izpolnjevanjem pa vsaka cerkvena institucija zahteva obulus od svojih vernikov ali pa visoke subvencije od države, največkrat pa oboje. Sprašujemo se, zakaj v sekularni in visoko razviti civilizaciji mnogi dajejo cerkvi obulus. Zakaj jo država subvencionira, kljub temu da je ločena od nje? Bi to lahko bil izraz zvestobe cerkvi? Ali izraz vedenja, da je tisti, ki je krščen, tlačan svoje »matere cerkve«? Menimo, da v demokratični družbi ni pričakovati, da bi se morali verniki vprašati, kako je z varnostjo v naročju cerkve, s skrbjo, ki jo je ta »mati« nudila in jo nudi svojim otrokom. Razmisliti bi tudi morali o grozečih podrobnostih in strah zbujajočih izrekih iz dogem ali o srednjem veku, ko je inkvizicija preganjala verne ljudi, jih bestialno mučila in okrutno usmrtila – pod skrbstvom matere »cerkve«. Njej zaupane duše. Postaja vse bolj jasno, da cerkvena elita in kleriki ne sledijo Jezusu Kristusu, verniki pa nekritično sledijo temu, kar jim materialno orientirani kler govori s prižnice. Med vero in izpolnjevanjem cerkvenega nauka je velik prepad in lahko bi rekli, da klerikalna cerkvena elita vernikom ponuja svoj produkt z napačno etiketo, da, neke vrste prevaro z etiketami. Ali so verniki žrtev manipulacije klerikalne cerkvene elite? Če cerkveno učenje in prakso primerjamo z Jezusovim življenjem in učenjem, moramo ugotoviti, da vse tako kaže.

Religija je vedno imela in ima primerne instrumente za tlačenje, tudi danes

Duhovniške kaste krščanskih religij so razvile vrsto dogmatskih instrumentov, ki bazirajo na zatiranju in prekletstvu, za tlačenje svojih vernikov in za izsiljevanje državne oblasti. Eden najbolj učinkovitih instrumentov za manipuliranje z verniki je verjetno ta, da duhovniška kasta Boga predstavlja kot maščevalnega, brezdušnega monstruma, kaznujočega »boga«, ki prekolne svoje lastne otroke in poziva na boj, na vojno proti domnevnim agresorjem, torej na pobijanje sobratov in sosester. Ni dvoma, da je »božja« podoba, o kateri je učila in uči cerkev, izkrivljena v nepristnega, okrutnega in strašnega tirana, ki naj bi svoje neposlušne otroke preklel in vrgel v večni pekel. Spoštovani bralci, očitno ni tako, kajti vsi preroki in mistiki, skratka, velike žene in možje tako danes kot v zgodovini in tudi posamezni priznani teologi strokovnjaki odločno nasprotujejo cerkveni podobi Boga. Posebej jasno nasprotujejo pri vprašanju Kdo in kje je Bog?, ko cerkveno učenje in delovanje analiziramo na podlagi Jezusovega življenja, učenja ter Njegove vizije prihodnosti za ljudstva in zemljo. Vse te cerkvene dogmatske trditve in podtikanja zvenijo kot grobo klevetanje Boga. Ni dvoma, da je podoba »boga«, o katerem je učila in uči cerkev, izkrivljena v nepristnega, okrutnega in strašnega tirana, vzrok, da so mnogi ljudje postali žrtve, tako da več ne zaupajo resničnemu Bogu, še več, Boga se bojijo. Tudi o Kristusu, o Njegovem življenju kot Jezusu iz Nazareta, o Njegovem nauku in Njegovem delovanju imajo v številnih vidikih neustrezno predstavo, ker se marsikaj prav tako spet podaja in uči grobo izkrivljeno. Lahko rečemo, da so cerkveni verniki, ne da bi to vedeli, postali žrtve izkrivljenega nauka in delovanja elite klera katoliške, pravoslavne in Lutrove cerkve.

Kdor se potrudi in resno preštudira cerkvene dogme, bo ugotovil, da je bil že davno izključen iz cerkve in izročen peklenskemu ognju – čeprav še daje obulus

Ravnodušnost in pasivnost večine tako imenovanih cerkvenih kristjanov tako glede vprašanj religije kot tudi etike in morale kaže, da ti ne živijo po dogmah svoje cerkve, oziroma da jih sploh ne poznajo, zaradi česar so večinoma, ne da bi se tega zavedali, tako ali tako že večno prekleti s cerkvenim izrekom o prekletstvu. Kdor se potrudi in resno preštudira cerkvene dogme, bo ugotovil, da je bil – čeprav še daje obulus – že davno izključen iz cerkve in izročen peklenskemu ognju. Peklenski usodi. Lahko se vpraša, ali želi vso večnost ostati v katoliškem, pravoslavnem ali pa Lutrovem peklu, ali pa se ga želi rešiti in zraven še prihraniti denar.

Cerkveni dostojanstveniki ravnajo samopašno, kot da bi se Bog podrejal njihovim pravilom, ki so si jih izmislili sami, njihovim izrekom in dogmam in si prisvojil njihove parole o prekletstvu

Samozvani namestniki boga trdijo za sebe tudi to, da jih je določil Bog, Kristus, da bi med drugim odločali tudi o sreči in nesreči ljudi in duš. Katoliška cerkev je npr. institucija z domnevnim »svetim očetom« na čelu, ki za sebe trdi, da je »namestnik Boga« z obširnimi pooblastili in obširnim moralnim katalogom za vernike in politike, nikakor pa za svojo lastno avantgardo, kardinale, nadškofe, škofe in župnike, skratka klerike. Iz tega je razvidno, da duhovniška kasta neposlušne vernike oziroma njihove duše zavrže in jim dodeli »večno prekletstvo«, kar pomeni »biti preklet za vso večnost«. Ali so verniki zavedeni s cerkvenim učenjem, oziroma so žrtev verske prevare? Če katoliško, pravoslavno in Lutrovo cerkev ter njeno učenje in delovanje primerjamo z Jezusovim naukom in življenjem, nujno pridemo do zaključka, da gre za prevaro. Kajti Jezus je govoril o izgubljenem sinu in očetovi ljubezni in vrnitvi domov vseh – cerkve pa govorijo o večnem prekletstvu in mukah v ognju za tiste, ki se ne podredijo »svetemu očetu« v Vatikanu ali pa nasploh božjim namestnikom.

Absurd, shizofrenija ali pa nekaj tretjega – velik del katoličanov, pravoslavcev in luterancev ne živi po predpisih svoje cerkve pa vseeno ostaja v njej. Zakaj?

Mnogi se sprašujejo, od kod prihaja ta nekritična in povsem suženjska poslušnost cerkvenim institucijam, katere jim nič ne dajejo, skoraj vse jemljejo, pa ne samo posameznikom, tudi državi. Ali gre za strah pred izstopom iz cerkve, ki grozi z »večnim prekletstvom«? Ali pa je to strah pred možnimi neugodnostmi v poklicu ali strah zaradi izgube ugleda v družbi in političnega vpliva? Ali gre tukaj za vezanosti na cerkveno institucijo, tlačanstvo, ki so se skozi inkarnacije zakoreninile v podzavesti? Ali pa gre za zaznamovanost, ki je posledica tega, za duhovno nevednost, ki lahko povzroči strah, da v primeru odklonitve ne bo »pravega pogreba«?  Ali je strah cerkvenih ovc, tudi političnih veljakov, pred vladajočimi institucijami cerkvami – ki pri odločilnih vprašanjih občutno vplivajo na vladarje in medije – tako velik, da država kljub svoji nevtralnosti in ločenosti od vere mora še naprej kršiti ustavo in subvencionirati tudi z denarjem državljanov, ki niso verni, privilegirano in samozvano katoliško, pravoslavno in Lutrovo »Kristusovo cerkev«, oz. duhovniško hierarhijo? Verniki pa komajda kaj imajo od tega denarja.

Od kod cerkvenim velikašem njihovo »dostojanstvo«?

Že Jezusove besede – presenetljivo ohranjene v bibliji – ponazarjajo, kaj je Jezus Kristus mislil o cerkvenih oblastnikih. V Govoru na gori jim je rekel: »Gorje vam, pismouki in farizeji, vi hinavci! Ste kot pobeljeni grobovi, ki so na zunaj videti lepi, znotraj so pa polni mrtvaških kosti in vsakršne nesnage. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in pretvarjanja.« Te Jezusove besede ravno ne kažejo, da je On kdajkoli nameraval ustanoviti hierarhične cerkve katoliškega, pravoslavnega ali pa Lutrovega tipa. Dokazano je, da so si cerkveni oblastniki v svoji poganski kultni religiji drznili indirektno položiti Bogu v usta naslednje besede: » …kdor ni poslušen cerkvi, ta tudi ni poslušen bogu in je izključen in to ne samo iz občestva institucije ampak tudi iz občestva Boga«. To pomeni z drugimi besedami, kdor zavrača ali ne verjame vsemu kar uči cerkev, s tem zavrača tudi Boga. In Bog naj bi ga, po mnenju cerkve, za to njegovo heretično dejanje večno preklel. Spoštovani bralci, Boga enačiti s cerkvijo, torej tudi z njeno vero in prakso, je zločin nad Bogom in ljudmi, in o tem ne smemo molčati. Kot je bilo že povedano, so te soodvisnosti malokomu znane.

Oblastniki cerkvenih institucij se glede tega ovijajo v plašč molčečnosti. Zakaj?

Ali bi to lahko pomenilo, da so ravnodušni do blaginje ali gorja svojih bratov in sester, svojih soljudi? In da je tem »dušnim pastirjem« vseeno, kako bo z dušnim blagrom njihovih ovc? Jim gre samo za denar? Cerkvenim oblastem je pomembno, da »cerkveni kristjani« ostanejo v cerkvi in predvsem da plačujejo cerkveni davek. Tako je, in to povsem očitno. Toda kdor si zastavi vprašanje, zakaj so cerkvene oblasti tako skrivnostne glede anateme, glede neusmiljenega nauka dogem, pogleda natančneje, naleti na novo možnost: Ali gre konec koncev na prvi pogled samo za člane, ki plačujejo – ali pa je mogoče, da si cerkveni knezi in njihovi lakaji, podrejena duhovniška kasta, ne pustijo reči, da svojih navodil, dogem, sami ne izpolnjujejo? Da bi torej prav tako zapadli sankcijam, katere jim grozijo, če bi bile te resnične? V tem primeru bi lahko menili, da črna oblačila duhovniške kaste zavestno ali nezavedno kažejo njihovo »počrnitev«, tudi takrat ko se še dodatno okitijo z belim-modrim in rdečim okrasjem.

Kdo je konj, kdo je jezdec?

Marsikaj v današnjem svetu, tudi čudno, bizarno, celo noro in  nepojmljivo, ljudje kar tako sprejmejo, ker je »to že vedno bilo tako«, z drugimi besedami: ker je to običajno, ker ustreza navadi oz. tradiciji. Toda vezanost na običaj oz. tradicijo in druge zunanje oblike napravi človeka za sužnja vladajočih religij in njihovih političnih zaveznikov. Seveda sme vsakdo živeti in razmišljati, kakor hoče. Ampak mogoče gre  za tiste ljudi, ki imajo Jezusa za vzor in se trudijo slediti dobremu nasvetu Božjega Duha, Duha resnice in načelno želijo analizirati vsako posebnost – tako v osebnem kot tudi v javnem življenju – priti torej stvarem do dna. Za njih obstaja možnost, da s pomočjo svojih analiz in jasnih spoznanj pridejo do zaključkov in po potrebi do konsekvenc, da lahko zavestno živijo. Njihovo življenje postane pestro in zanimivo, njihova zavest se razširi, imajo pregled, vidijo globlje in zmorejo hitreje ločiti bistveno od nebistvenega. In marsikateri teh budnih in samostojnih mislecev, analitikov z globljim vpogledom, bo vedno znova odkrival, da res ni slučaja in da se za marsikatero običajno danostjo ali dogodkom skriva osupljivo zakulisje in vzročnosti drugačne vrste, katerih karakter učinkuje v površinske pojavne oblike. Primer: bela-modra-rdeča je slovenska državna zastava. Da si sodniki pri opravljanju svojega poklica v sodni dvorani čez vsakdanje oblačilo oblečejo togo, še lahko razumemo. Ne da pa se razumeti, da cerkveni velikaši soglasno s sodniki izražajo pripadnost državni zastavi – belo-modro-rdeči. Jezus iz Nazareta ni dal navodil za to. Zapisano je samo: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega.« To pa ne pomeni: »Dajte duhovniški kasti …«, tudi takrat ne ko je vlada duhovniško kasto – simbolno z barvami – sprejela kot nacionalni državni simbol.

Če natančneje pogleda to konstelacijo, se budni mislec vpraša: Kdo je v tej simbiozi konj in kdo je jezdec? Kdo je tukaj komu podrejen? Je cerkev podrejena vladi in sodnikom? Ali je vlada s svojimi sodniki podrejena instituciji cerkvi?

Za boljšo transparentnost svetujemo cerkvam, naj se imenujejo katoliške, pravoslavne in Lutrove nikakor pa ne krščanske. Na ta način ne bo zmede in ljudje bodo takoj vedeli, za koga se bodo odločili.

Moris Hoblaj, teolog in sociolog

Vir: časopis Razmisli, izdajatelj Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve

www.zrtve-cerkve.org