avtor: Borislav Kosi
Papež Benedikt sliši glasovenedelja, 09.10.2011
Kako je mogoče pomagati papežu v tej nevšečni situaciji? Za fenomen kot je slišanje glasov katoliška cerkev še vedno zapoveduje izganjanje hudiča oz. eksorcizem!Papež Benedikt sliši umrle in govori z njimi! Benedikt je o svojem umrlem predhodniku Janezu Paulu II. v nekem televizijskem intervjuju rekel: “Slišim in vidim ga govoriti. Tako sem lahko z njim v stalnem dialogu.” (Bild, 18.10.2005).
Je Benedikt medij?
Medij je medialno nadarjena oseba, ki trdi, da lahko sliši glasove umrlih direktno in brez pripomočkov. Psihologi svarijo: Slišanje duhov dobi včasih prisilne oblike. Verjetno se za temi seansami skriva psihotično stanje. Seanse so tipične za shizofrena obolenja.
Papež – spiritist?
Nič čudnega, da Benedikt ne more slišati Boga, če se ukvarja s spiritizmom! Spiritizem je sprejemanje, da duhovi umrlih v svetu delujejo kot nevidne moči in lahko postanejo zarotovani.
Papežev spiritizem vsekakor pojasnjuje nenavadne, že skoraj hipnotične evforije, katere je izzval obisk papeža Benedikta pri mladostnikih in politikih na svetovnem dnevu mladih.
“Spiritizem, okultizem, ... marsikdaj povezan z drogami, naredi mlade ljudi obsedene ..., je svaril škof dr. Heinrich Mussinghoff na svetovnem dnevu mladih v Kölnu.
Okultizem in spiritizem s krščansko vero naj ne bi bili združljivi”, je rekel tudi škof Schraml na svetovnem dnevu mladih v Kölnu. Logično sklepanje: Papež se ne sme več imenovati krščanski.
Papež potrebuje eksorcizem.
Kako je mogoče pomagati papežu v tej nevšečni situaciji? Za fenomen kot je slišanje glasov katoliška cerkev še vedno zapoveduje izganjanje hudiča. Na vatikanski univerzi poučujejo eksorcizem – samo v Italiji je več kot 70 izganjalcev hudiča. “Katoliška cerkev je poostrila borbo proti hudiču, papeževa akademija prireja tečaj za satanizem.” je dne 2.7.2005 poročal SPIEGEL ONLINE.
Luter: “Hudič deluje po papežu”. “Papež je hudič!”
In kako vidi evangeličanska cerkev to s hudičem? Za Martina Lutra, ustanovitelja te cerkve, je stvar jasna: “Verjamem, da je papež maskiran in živi hudič.” Ali: “Kajti hudič je ustanovil papeštvo, govori in deluje preko papeža in rimskega sedeža.” (R. Bäumer, Martin Luther in papež, str. 96). In kar se tiče eksorcizma: Če hoče hudič izganjati Belzebuba, so neizogibni problemi. Hudič vendar sam sebe ne bo izgnal.
Tekst je prirejen po članku Papst Benedikt hört Stimmen, DENK MIT št. 12
Vir: časopis Razmisli, številka 7, izdajatelj Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve
V knjigi Uvod v krščanstvo tedanji kardinal Joseph Ratzinger in sedanji papež Benedikt XVI. piše: »Če smo iskreni, bomo priznali, da smo v skušnjavi, da bi izjavili: Cerkev ni ne sveta ne katoliška. Stoletja cerkvene zgodovine so tako polna vsakovrstnih človeških nebogljenosti, da moramo razumeti Dantejevo pošastno vizijo, v kateri je na vozu Cerkve videl sedeti babilonsko vlačugo, in da se nam zdijo razumljive strašne besede pariškega škofa Viljema iz Alvernije (13. stoletje), ki je rekel, da mora vsakdo okameneti od groze, ko vidi, kako je v Cerkvi zavladala podivjanost: »To ni več nevesta, ampak strahovito odurna in podivjana zverina.«
Konkretni primeri, kako je papež ščitil pedofilske duhovnike
Ali je morda tudi papež Benedikt XVI. pripomogel, da v cerkvi še danes vlada podivjanost?
V knjigi Afera papež, izdajatelj Društvo za zaščito ustave in žrtve cerkve, piše: »Med leti 1981 in 2005 je Joseph Ratzinger kot prefekt kongregacije za vero in nato kot papež po vsem svetu vodil sistem prikrivanja, ki je cerkvene posiljevalce otrok ščitil pred kazenskim pregonom državnih sodišč in so se namesto tega soočili izključno z ukrepi kanonskega prava, ki niso nikogar prizadeli in privedli do tega, da so posiljevalci otrok praviloma ostali v službi ter dobili in izrabili nadaljnje možnosti za spolno nasilje. Robertson povzema izsledek: »Iz dokaznega stanja sledi, da so na zahtevo Vatikana s storilci hudodelstev postopali tako, da so jih zaščitili pred razkritjem, njihove žrtve pripravili do molčanja, nekaterim so pomagali, da so naprej izvajali kazniva dejanja in oblastem kazenskega pregona niso dali na razpolago dokazov za hude zločine. V številnih deželah cerkev dejansko vodi lastno kazensko sodstvo, o katerem javnost, policija in parlament ničesar ne vedo. Da, dokaze so pred njimi celo namerno izkrivljali. Krivci so ostali nekaznovani, medtem ko so žrtvam zavezali jezik z izsiljenimi prisegami in s poravnavami v molčečnosti.«
In naprej: „Toda s prikrivanjem zločinov se dr. Ratzinger ni zadovoljil. V kolikor je prišlo do obtožb znotraj cerkve, je vedno znova posredoval v korist posiljevalcev otrok, zaustavil postopke, ki so bili v teku, razveljavil obsodbe ali na drug način skrbel za storilce. Na primer v zadevi duhovnika Lawrencea Murphyja iz Wisconsina, ki je od leta 1950 do 1975 stokratno zlorabil gluhoneme otroke. Ko je leta 1996 pristojni škof, nadškof Milwaukeeja, izvedel za njegove zločine, je pisal kardinalu Ratzingerju in ga prosil za nasvet, kaj naj stori z duhovnikom. Na pismo ni bilo odgovora. Nadškof je ponovno vprašal in spet ni dobil odgovora. Čez osem mesecev je kardinal Tarcisio Bertone, ki je bil takrat, kot je že bilo omenjeno, namestnik predstojnika kongregacije za vero, uvedel tajni postopek znotraj cerkve, ki bi Murphyja lahko odstranil s položaja. Nenadoma pa je bil postopek spet zaustavljen. Storilec se je osebno obrnil na kardinala Ratzingerja in prosil za »prijazno podporo«. Posiljevalec otrok ni bil odpuščen, ampak je nekaj let pozneje umrl, in pokopali so ga v duhovniških oblačilih. (prim. Robertson, prav tam, str. 23; The New York Times dne 24.3.2010, Vatican declined to defrock U.S. priest who abused boys)
Na podoben način je kardinal Ratzinger reagiral že leta 1981, ko je prevzel predsedstvo kongregacije za vero. Škof iz Oaklanda je nujno priporočil razrešitev duhovnika Steffena Kiesleja s položaja, potem ko ga je sodišče obsodilo zaradi spolne zlorabe dveh mladeničev. Ratzinger je štiri leta odlašal z obravnavo primera, čeprav ga je škof o tem večkrat zaskrbljeno povpraševal. Končno je bilo duhovniku zaradi njegove mladosti – star je bil 38 let – dovoljeno, da nadaljuje delo z otroki. Leta 2004 je bil ponovno obsojen zaradi nadlegovanja mladega dekleta; druga dejanja so medtem zastarala. (Robertson, prav tam, str. 23 in The Times dne 10.4.2010, Signature on letter implicates pope in abuse cover-up[1]). Times je pisal: »Kardinal Joseph Ratzinger se je uprl prošnjam neke kalifornijske škofije, da s položaja odstranijo duhovnika, ki je dokazano spolno nadlegoval otroke, pri čemer je v skladu s pismom iz leta 1985 ‘blagor svetovne cerkve’ postavil nad druga upoštevanja.«
Še druge primere najdemo v poročilu irske Murphyjeve komisije, ki je ugotovila, da sta se dva pedofilska duhovnika, ki sta zlorabljala otroke in bila zato odpuščena s položaja, obrnila na Rim in junija 2002 dosegla razveljavitev odpusta. (poglavje 4.60)
Tudi v Avstraliji je bilo razkrito takšno ravnanje kongregacije za vero, ki jo je vodil kardinal Ratzinger. V nekem primeru je Rim interveniral na prošnjo duhovnika, čigar družina je bila do cerkve zelo velikodušna. Potem, ko so duhovnika zaradi posilstva šestih žensk odstranili s položaja, mu je Vatikan oprostil in odredil, da se ga prestavi v drugo župnijo, ne da bi bila ta informirana o njegovih nedopustnih posegih – in prišlo je do novih posilstev. (Robertson, prav tam, str. 33; prim. druge podobne primere na www.theage.com.au, Rome backed sex-case priest[2], by Martin Daly, 6. julija 2002.)”
Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi
______________________________________
__
[1] Podpis na pismu povezuje papeža s prikrivanjem zlorab – op. prev.
[2] Rim podprl duhovnika obdolženega zlorab – op. prev.