Nemški župniki vodili zahvalne maše za pokojnega Hitlerja?sreda, 27.04.2011

Nacistična koncentracijska taborišča so bila "ekstremni simbol zla in pekla na Zemlji", je v svoji poletni rezidenci Castel Gandolfo dejal papež Benedikt XVI., so poročale tuje tiskovne agencije.

Nepoučeni bralec bi ob tej izjavi lahko dobil vtis, da se je cerkev v preteklosti borila proti koncentracijskim taboriščem, in da sedanji papež to s svojimi besedami samo še potrjuje. In kaj se je v resnici dogajalo? Prelistajmo malo knjigo Hitlerjev papež, v kateri je avtor John Cornwell zbral veliko dokazov o politiki katoliške cerkve do nacističnega režima. Nekaj odlomkov: „V oktobru 1942 so prihajale prošnje papežu od judovskih skupnosti in organizacij po vsem svetu. Med njimi je bilo tudi natančno poročilo Jana Karskega, ki je bil v varšavskem getu in potem v taborišču Belzec. 18. decembra je britanski veleposlanik v Vatikanu, Osborne, Tardiniju izročil zbrane podatke o judovskih deportacijah in množičnih pobojih in upal, da bo papež Pij XII obsodbo vključil v svojo božično poslanico svetu. Ko je kardinal Tardini od Osborna prevzel dokumentacijo, je rekel, da „se papež ne more postavljati na eno ali drugo stran“. Jezo je Osborne zlil v svoj dnevnik. „Njegova svetost se za vsako ceno, celo ob najhujših zločinih proti človeštvu in Bogu, sklicuje na nekaj, čemur pravi nevtralna politika, ker upa, da bo lahko odigral svojo vlogo v obnavljanju miru. Ne razume pa, kako s svojim molkom škodi Svetemu sedežu in kako sam sebi spodkopava vsako možnost, da bi ga sploh še kdo poslušal.“ V Londonu, Washingtonu in Moskvi so zavezniki objavili skupno izjavo o preganjanju Judov, Osborne pa jo je odnesel papežu in ga prosil, naj jo preprosto podpre. Preko Maglioneja je dobil preprost odgovor – ne.“ „Predstavniki Francije, Poljske, Brazilije, Združenih držav in Velike Britanije so se sredi septembra dogovorili, da bodo skupinsko in posamično zahtevali od papeža, naj obsodi nacistične zločine, britanski veleposlanik pa je še posebej poudarjal množične poboje Judov.“ „Settima Spizzichina je edina rimska Judinja, ki je preživela deportacijo in so jo našli, potem ko je izmučena dva dni spala na kupu mrtvih sojetnikov. Leta 1995 je v intervjuju za BBC povedala: „Pij XII. bi nas lahko opozoril, kaj se pripravlja. Lahko bi zbežali iz Rima in se pridružili partizanom. Pomagal pa je Nemcem. Vse se je zgodilo prav pred njegovim pragom. Bil je antisemitski papež, bil je papež, naklonjen Nemcem. Niti najmanj ni hotel tvegati. In če pravijo, da je papež kot Jezus Kristus, to ni res.“ „Dokaze o protijudovstvu in antisemitizmu najdemo med vojno tudi v samem osrčju Vatikana. Vodilni dominikanski teolog in pristaš naukov Tomaža Akvinskega, Garrigou-Lagrange je bil papežev svetovalec za teologijo, hkrati pa vnet pristaš Petaina ter tesen prijatelj vichyjevskega veleposlanika pri Svetem sedežu. V svojem znamenitem dopisu je diplomat svoji vladi sporočil, da Sveti sedež ne nasprotuje vichyevski protijudovski zakonodaji.“ „Pij XII je prvič dokazljivo pokazal svoj skriti verski in rasni odpor do Judov pri štiriintridesetih letih v Münchnu, čeprav je kasneje to zanikal ter trdil, da Jude spoštuje, svoja dejanja in nedejanja med vojno pa je opravičeval z najboljšimi nameni. Od leta 1917 do 1939 sta papež in urad, za katerega je bil zadolžen, izvajala protijudovsko politiko, ki je temeljila na prepričanju o judovsko-boljševistični zaroti za uničenje krščanstva.“ Kakšno politiko je imela katoliška cerkev do Hitlerja pove v knjigi tudi naslednja zgodba: „Kardinal in takrat berlinski nadškof Adolf Bertram je v trenutku, ko je izvedel za smrt Adolfa Hitlerja, lastnoročno podpisal ukaz vsem župnijskim duhovnikom v njegovi nadškofiji, „naj pripravijo zahvalne maše za firerja in vse tiste pripadnike wehrmachta, ki so padli v boju za našo nemško domovino…“

Slavko Brumen, Križe