avtor: damjan likar
Nasilje v imenu Katoliške cerkvenedelja, 19.06.2011
Žrtev po 40 letih prelomila molk - Udarci - Bolečine - Kri - Zakaj so nam to delali?
Carola K. je preživela svoje otroštvo in mladost v različnih cerkvenih domovih. Kaj je tam doživela, ni do pred kratkim mogel verjeti noben človek. To so dogodki skrajne brutalnosti in človeškega zaničevanja. Carola K. je žrtev cerkve in živi sredi Nemčije kot dokaz prisotnosti grozljivih zločinov Katoliške cerkve.
»Moje otroštvo leži na moji duši kot črna lak barva, ki je ni mogoče izbrisati. Kar me vedno znova žalosti, so stalne grožnje, da nas bodo poslali v norišnico, če se ne bomo uklonili. Dejansko je moja sestra Gabi zaradi nenehnega šikaniranja pri osmih letih pristala na psihiatriji. Dečki in deklice so vedno znova izginjali iz naše skupine. Ko smo potem spraševali, so nam nune potrdile, da gredo hudobni otroci v norišnico. Na to so odgovorile s pripombo: To se bo zgodilo tudi tebi, če ne boš delala tega, kar zahtevam jaz! Ta stavek mi še zdaj zveni v ušesih.
Nekega večera sva s sestro preganjali dolgčas tako, da sva se tepli z blazinami. Sestra Theofridis naju je slišala in je nenadoma z iztepačem v roki stala med vrati. Planila je na naju. Moje roke, s katerimi sem se skušala ubraniti udarcev, so krvavele. Šele ko mi je začela iz nosa liti kri in sem ležala na tleh, je prenehala. Za kazen sem morala preživeti noč v zaklenjeni temni kleti, česar smo se najbolj bali. Naslednje jutro nisem smela v šolo, ker sem bila modra in zelena od udarcev. Sestra mi je dajala mrzle obkladke, ki sem jih polagala na rane, da so se podplutbe zmanjšale.
Ko sem bila stara približno 10 let, se je zgodilo naslednje: V domu Don Bosco sem se igrala ob gugalnici v mivki. Nenadoma prihrumi iz hiše sestra S., me zgrabi za lase in me odvleče v dom. Brez besed in razloga me je vedno znova udarjala z obešalnikom za obleke. Večinoma me je zadevala po glavi. Moje vpitje in stokanje je ni odvrnilo od tega početja. Nasprotno! Ko sem krvavela in se od bolečin zvijala po tleh, je kričala name. Morala bi vstati, ker me zvito na tleh ni mogla dobro zadevati. Šele ko se je po telefonu pogovarjala s sestro T., sem izvedela, zakaj sem bila tepena. Obnašala sem se namreč nevzgojeno in neprimerno, ker sem sedela v umazani mivki z razkrečenimi nogami. Nato me je spet pretepala. Ukazala mi je, naj sedem na stol in dvignem obe nogi kvišku. Nato me je udarila po kolenu, ker je bilo umazano. Kričala sem od bolečin, izgubila ravnotežje in padla s stola na tla. Bolečine v kolenu so bile hujše od tistih na glavi. Pretepati me je prenehala šele takrat, ko je vstopila deklica iz naše skupine in začela strašno kričati. Nazadnje me je sestra S. zgrabila za lase in me odvlekla iz hiše Dona Bosca do moje skupine, s katero živimo pri sestri T. Pričakala me je z obešalnikom za obleke v roki. Komaj sem stala na nogah, ker so me hudo bolela kolena. Sestra S. me je zgrabila za ovratnik in me brutalno vrgla v majhen prostor poleg vhoda. Zaklenila je vrata in morala sem počakati, da bi me sestra S. zaslišala. Zaradi krvavenja so se mi hlačne nogavice zlepile na kolena. Opazila sem debele modre lise. Zelo me je bolelo, povrhu pa me je bilo še strah sestre Theofridis. Končno je prišla v garderobo, da bi me zaslišala. Obešalnik je položila na stran, z eno roko je prijela obe moji, z drugo pa me je večkrat udarila v nezaščiten obraz. Čutila sem, kako mi žarijo lica in kako se v njih nabira kri. Za kazen sem dobila prepoved igranja za en mesec. Za moje rane na glavi in kolenih se ni nihče zmenil, niti jih ni oskrbel. Morala sem si umiti obraz, da ne bi nihče opazil, da sem jokala.
Ni bilo edinkrat, da me je sestra S. maltretirala. Zaradi njene brutalnosti sem jo sovražila in bila obenem srečna, da nisem odraščala v njeni skupini. Toda v vseh skupinah so bile sestre brutalne. Od 20. leta dalje trpim zaradi napadov panike, strahu pred zaprtim prostorom, že nekaj let tudi zaradi revme mehkega tkiva, migrene in bolečin v organih. Nočem nobenega usmiljenja. Edina stvar, ki si jo želim, je, da ves svet izve, kaj so nam storili v imenu Katoliške cerkve. Želim prekiniti molk.
Njena pripoved dokazuje to, kar je razkril že znani cerkveni zgodovinar Karl Heinz Deschner: »Po intenzivnem raziskovanju zgodovine krščanstva v antiki, srednjem veku in novejšem času, še posebej v 20. stoletju, ne poznam nobene organizacije na svetu, ki bi se obdržala tako dolgo in neprekinjeno in bi bila tako strahotno obremenjena z zločini kot je Rimskokatoliška cerkev.« Ta izjava, ki sem jo napisal in izdal v publikacijah, kritičnih do cerkve, je krita (poprej posneta na najmanj petih kasetah) in skozi mojo »kriminalno zgodovino krščanstva« še bolj potrjena in bo toliko časa veljavna, dokler ne bo nekoč nekdo mojemu dobro utemeljenemu gradivu nasprotoval z ravno tako dobrim gradivom, da na svetu obstaja druga organizacija, ki je ravno tako dolgo in neprekinjeno in tako strahotno obremenjena.« Karl Heinz Deschner, Die beledigte Kirche, s.42.
Vir: Mahnmal – Aktuel 2/2004
Vir slovenskega prevoda: časopis Razmisli, izdajatelj Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve
