avtor: damjan likar
Grozljiva druga plat svetega koledarjasreda, 29.06.2011
V knjigi To je krščanstvo, avtor Rainer Schepper, koledarsko zajema zgodovino cerkve z vidika eklekciogene kriminalitete. Ob vsakem datumu navaja konkretne usode ljudi, ki so bili žrtve cerkve.
Knjiga, ki je bila zelo potrebna. Človek se avtorju ne more dovolj zahvaliti spričo vseh teh nepravičnosti, ki jih je tukaj eksemplarično zbral skupaj, povzročitelj pa je krščanstvo kot tako. V mnogih primerih so za propad in žrtve obremenili Kristusa, a ne institucije, ki je njegov nauk spreobrnila v nasprotje. Zločinski sistemi nacionalizma in stalinizma so premagani, piše Schepper, nasprotno pa sta cerkev in papež, kljub temu, da sta stoletja dolgo na pošasten način zapovedovala uničevanje nedolžnih ljudi in se nepošteno bogatila ter nikoli popravila krivice, ne glede na pretresljivo kriminalno zgodovino, še vedno moralni instanci.
Vera v pekel zaznamuje še v visoko starost
Avtor opisuje svojo pot, kako je prišel do tega, da je začel zbirati koledar mučeništva, to srhljivo stranpot svetega koledarja katoliške cerkve. Trpljenje živalskega sveta, ki ga noben župnik ne more pojasniti (in komaj kateri želi končati) je dalo impulz za razmislek. Drugi impulz je bila pripoved njegove matere, ki jo je v gimnaziji v Munstru poučeval učitelj z vzdevkom »peklensko strašilo«. Njegova mati je bila skupaj s svojimi sošolkami dolga leta pod stalnimi grožnjami s peklom in srhljivimi predstavami o peklenskih mukah, s katerimi jim je grozil in jih strašil, če bodo grešile. Posledica tega je bila, da je še kot 94 letna žena živela v nepopisnem strahu, da bo prišla v pekel. Ta strah pred peklom je spremljal tudi avtorja – dokler se ga ni začel osvobajati.
Spomenik žrtvam cerkve
Schepper je na svoj način postavil spomenik žrtvam cerkve. To je bridka resnica. Med tem, ko je kot njihov zastopnik raziskoval imena žrtev, je zapisal: »To spominsko tablo bom postavil poleg spominskega mesta Yad Vashem v Jeruzalemu, poleg še vedno spornega spomenika holokavstu v Berlinu, poleg dokumenta Arhipelag gulag Aleksandra Solženicina.
Nekaj izvlečkov iz seznama žrtev
7. februar 1942:
Frančiškanski pater Miroslav Filipovič, kaplan v samostanu Petričevac pri Banja Luki, je z oddelkom Paveličevega bataljona vdrl na tri domačije, kjer so živeli Srbi, da bi jih pomorili. Prva žrtev, otrok Djura Glamočanina, je bil zaklan z nožem tega duhovnika. Pri tem je kričal: »Ustaši to počnemo v imenu Boga…« Že ob 4. uri zjutraj drugega dne je pater Filipovič z oddelkom ustašev zavzel rudnik Rakovec in s krampom pobil 37 ortodoksnih delavcev.
8. februar 1652:
Župnik iz Wachterbacha je ukazal pripeljati osirotelo hčer Schillinga iz Wittgeborna, ker naj bi bila čarovnica. Deklica je bila stara 11 do 12 let. Utemeljitev župnika: Otrok ni znal moliti…
9. februar 1594:
V Spessartu in Bachgau se je začel pregon čarovnic, ki je trajal do 25. februarja 1614, torej 20 let in je terjal 231 smrtnih žrtev. Procesi so bili v naslednjih mestih: Aschaffengurg, Damm, Grossostheim, Kleinwallstadt in Grosswallstadt.
10. februar 1629:
Volilni knez, nadškof Koelna, je na neki obravnavi zahteval, da je zaradi gnusnih pregreh in čarovništva, podobno kot v sosednjih deželah, potrebno tudi v Koelnu vpeljati potrebne ukrepe. Zgled jim je med drugim mesto Wuerzburg, kjer neprekinjeno gorijo grmade. Na ta dan so tam kot 29. obtoženca sežgali na grmadi kanonika dr. Michala Maira iz Stif Hauga.
17- februar 1600:
Giordano Bruno (1548), dominikanec, je bil na Campo dei Fiori v Rimu, ob praznovanju obletnice vladanja papeža Klemna VIII. razgaljen, privezan na steber in javno sežgan na grmadi. Star je bil 52 let, od tega je 8 let preživel v temnicah inkvizicije. Vir: Mahnmal – Aktuell, 1/2006
Vir: časopis Razmisli, številka 4, izdajatelj Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve
