Cerkev je jezdec z bičem, država pa konjnedelja, 18.12.2011

V Žurnalu (17.12. 2011) so poročali, da katoliška cerkev vsako leto iz državnega proračuna dobi več kot deset milijonov evrov. Očitno je, da sta cerkev in država kot zakonska partnerja, pri čemer ima dominantno vlogo cerkev. Cerkev je jezdec z bičem, država pa konj. Ne samo v Sloveniji, tudi v drugih državah. »Bivši ameriški predsednik Ronald Reagan je v svojem govoru pred Združenjem narodne katoliške izobrazbe dejal papežu: »Hvaležen sem vam za vašo pomoč pri oblikovanju ameriške politike, ki odseva božjo voljo. In veselim se nadaljnega vodstva od vaše svetosti.« (Papeški božji zakoni in današnja Amerika, Ronald Cooke). V isti knjigi je tudi zapis: »Jean-Guy Vaillancourt, rimsko katoliški profesor sociologije na Univerzi Montreal je izjavil, da Vatikan namerava doseči popolni nadzor na svetu in to na osmih področjih: okolje, posel, represivni organi, mediji, pravo, obredi, znanost, družba.«

V knjigi Catholic imperialism and world freedom (Katoliški imperializem in svetovna svoboda), pa je Avro Manhattan zapisal: »Nekdanji kolumbijski predsednik dr. Mariano Ospian Perez je avgusta 1946 kratko in jedrnato dejal, da je vodil državo »v skladu s principi papeških enciklik« in nič drugače.«

Da je v odnosu cerkve do države cerkev jezdec, država pa konj, je opisal tudi Curzio Maltese v svoji knjigi Nabirka, Koliko Italijane stane cerkev, citiram: »Odnos med italijansko državo in Cerkvijo v resnici ne temelji na vzajemnosti. Cerkev se lahko po lastni volji kadarkoli vtika v italijanske notranje zadeve, medtem ko država ne sme posegati v cerkvene zadeve, saj to prepoveduje 11. člen konkordata, ki pravi: "Osrednje ustanove Cerkve so zavarovane pred vsakim poseganjem italijanske države." Cerkvena hierarhija lahko s sklicevanjem na svoj moralni nauk presoja, da so državni zakoni zločinski, lahko kritizira preveliko davčno obremenitev državljanov, lahko kritizira pokrajinske in občinske oblasti zaradi njihove podpore pravicam homoseksualcev, hkrati pa se pred morebitnimi (sicer redkimi) odzivi države že vnaprej sklicuje na zaščito konkordata. Vatikan je tuja država, ki živi po zaslugi Italije, pri tem pa si jemlje pravico pljuvati v krožnik, iz katerega jé. Če bi ji bila etična vprašanja – razveza, splav, umetna oploditev, izvenzakonska skupnost – resnično tako pomembna, da se o njih ni mogoče pogovarjati, potem bi morala Cerkev že zdavnaj sprejeti odločitev, da od sovražnikov krščanskih vrednost – torej od države in lokalnih ustanov – noče več sprejemati denarja in davčnih privilegijev. V resnici pa počne prav nasprotno. Privilegijem se ni nikoli odrekla, kaj še, zahteva in tudi dobiva jih čedalje več!«

Cerkev ne želi biti ločena od države. »Člen iz ustave, ki pravi, da naj bo cerkev ločena od države in država od cerkve, je papež Pij XI. zavrnil in ga dogmatično označil za napako.« (Here comes the American Union (Prihaja ameriška unija, op. a.) Še nekaj citatov iz te knjige: »Papež Bonifacij, leta 1303, razglas papeške bule: »Jaz imam avtoriteto Kralja vseh Kraljev. Jaz sem vse v vsem in nad vsem, tako da sva Bog in jaz, namestnik Boga, eno. In jaz sem sposoben narediti skoraj vse, kar Bog lahko naredi. Kako bi me potem lahko drugače poimenovali kot Boga?«

Lord Acton, eden največjih katoliških zgodovinarjev, je sredi devetnajstega stoletja opisal papeštvo kot »vraga, ki se skriva za križem«.

Ignaz von Dollinger, vodilni katoliški zgodovinar v Nemčiji, je posvaril svet zaradi izjemne papeške moči: »Papeška avtoriteta je brezmejna, nepreračunljiva, lahko kaznuje vsakogar, ker je po katoliškem nauku nezmotljiv, lahko ustvarja kakršnakoli pravila, doktrine, zahteve, ki postanejo nesporne verske resnice. Nihče ga ne tudi ne more kaznovati, kajti kot so katoliški kanonisti zapisali: »Sodišče Boga in papeža je eno in isto.« Papež Bonifacij: »Papež je Bog na zemlji.«

Kako najlažje ustaviti katoliško cerkev, da ne bo več orjaška družbeno politična in religiozna hobotnica, ki že stoletja razteza lovke po celem svetu? Tako, da izstopite iz cerkve. S tem dejanjem cerkev izgublja na vplivu in moči, kajti ne dobiva več energije od vernikov.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi