V ljubezni se ne da manipuliratisobota, 28.01.2012

Alojz Ruhitelj je »Prekmurec« že od leta 1992, ko je prišel, da bi širil znanje o jogi, ki je pri nas takrat še ni bilo. Od takrat razvija načine zdravljenja, s katerimi pomaga ljudem: masaže, akupresuro, bioenergijo, avtogeni trening, nevrolingvistično programiranje, zdravljenje duševnih težav s pomočjo afirmacij, dela pa tudi kot športni motivator. Predvsem pa je človek z veliko začetnico, ezoterik in mistik, ki poudarja pomen univerzalnih vrednot, kot so ljubezen, sočutje, notranji mir in skrb za druge.

O meditaciji obstaja mnogo znanstvenih raziskav, ki dokazujejo učinkovitost te na videz preproste tehnike na naše telesno zdravje, čustva in misli. Toda zakaj je tako zelo pomembna za sodobnega človeka? »Sodobni človek išče notranjo umiritev, kar meditacija na neki ravni tudi daje, predvsem pa nam podari stik s svojim notranjim otrokom in nas seznani z resnico o nas samih. Pomeni univerzalno stanje zavesti, s katerim človek prepoznava resnico svojega bivanja in celotnega vesolja. Je edino stanje zavesti, s pomočjo katerega lahko prideš v nebesa.« Danes se pojavlja polno tečajev, knjig in novodobnih gurujev, ki nam obljubljajo večno razsvetljenje … Sama kar malo dvomim o trajni vrednosti na hitro doseženih ciljev, zato se sprašujem, kje naj začnejo meditirati začetniki in pod kakšnim vodstvom: »Vsake zadeve se je treba lotiti praktično, da nas na primeren način pripelje do želenega cilja. Da res pravilno meditiraš, je potrebna daljša izkušnja, ko razlikuješ med stanjem zavesti meditacije in budnostjo. Bolje je, da se vsak loti meditacije vodeno. Nekaterim bolj ustreza dinamični način, npr. šamanski ali afriški ples, drugim sedeči način. Najbolje je, da poskusimo več načinov, kajti le tako najdemo tistega, ki nam omogoči največ, saj smo ljudje različni.«  
Po intenzivnejši meditaciji včasih ostajamo neprizemljeni, zato me zanima, kako se lahko vrnemo v normalno stanje zavesti. »Včasih lebdimo. Za prizemljitev je najprimernejša koncentracija na fizično telo. Tudi jogijske asane so primerne za to ali pa nekaj, kar je povezano s fizičnim bivanjem in nas s pomočjo čutil spet zaposli, premakne v zunanji svet,« pravi Alojz.

Ne morem si kaj, da ga ne bi povprašala o nepredvidljivem letu 2012, ki bi bilo čisto navadno leto, če ne bi starodavni Maji v svojem koledarju zapisali, da nas čaka konec sveta, kot ga poznamo. Nekateri ezoteriki napovedujejo, da nas čaka popolni konec sveta v fizičnem smislu, drugi nas prepričujejo o spremenjenih stanjih zavesti, v katera bomo vsi čudežno vstopili proti koncu leta in se znašli v sožitju, miru in ljubezni. Poznam pa vse več takih, ki so po dolgoletnih pripravah na to usodno leto opustili vero v nenadno spreobrnjenje vsega človeštva in začeli živeti običajno naprej. Zdi se, da so jo najbolje odnesli tisti, ki za majevski koledar še nikoli niso slišali. Alojz o letu 2012 pove: »Spremembe so naša stalnica, edino, kar je stalno, je, da ni nič gotovo. Nekateri napovedujejo apokalipso v letu 2012, vendar tudi če bo, je vsak izmed nas lahko pripravljen nanjo, tako da pozna sebe in svojo bit. Mi je pa nekoč nekdo rekel: saj nimaš kam pasti, še vedno boš ostal v vesolju. Četudi se Zemlja raztrešči, bomo ostali v vesolju, saj smo del njega. Vsak izmed nas je gradnik vesolja in kar koli se z vesoljem zgodi, je vsak vedno del te celote. Če bi se tega zavedali, bi nas bilo veliko manj strah in se ne bi pustili ustrahovati takim stvarem. Najbolje je, da ohranjamo ravnovesje.« Ko že ravno govori o ravnovesju, me zanima, koliko je možno, da najdemo svojo notranjo stabilnost, trdnost, mir, na katere se lahko zanesemo v dobrem in slabem, da nas ne premetava kot ladje na razburkanem morju. »Takšno ravnovesje je možno takrat, ko smo povezani z vesoljem in naravo, s svojim telesom, čutili, čuti, umom in s svojim srcem. Pomagajo nam osrediščenost, pravilna naravnanost, občutenje in zavedanje, kdo smo. Smo božji otroci in če je tako, česa se imamo bati? Treba je preobraziti našo zavest k pravim vrednotam, ki so enotne skozi vso zgodovino človeštva. Nikomur ni všeč, da mu storim nekaj, česar sebi nočem.«

Vendar nam tukaj včasih ponagaja ego, ki nas prepričuje o vsem možnem, kritizira, nas straši, pogojuje, kaznuje, zapeljuje … Tudi meni velikokrat nagaja, zato sem postala precej optimistična, ko sem prvič slišala za Eckharta Tolleja, ki je razblinil svoj ego in sedaj deluje brez njega. A sem se po tehtnem razmisleku odločila, da bom obdržala vsaj del svojega ega, saj nikoli ne veš, kdaj ti bo koristil, Alojza pa vprašala, kako lahko »obrusimo« svoj ego: »Če bi več meditirali, bi ego imel manjšo vlogo, vendar bi bil še vedno. Ne strinjam se, da je ego treba uničiti, ker se sam razblini takrat, ko smo v stiku s svojim bistvom. Ego je močno povezan z umom. Ko smo v umu, je močan, ko pa smo v srcu, nima moči, zato tako trepeta pred ljubeznijo, nas svari pred nevarnostmi, vedno hoče imeti vnaprejšnje zagotovilo, kaj se bo zgodilo. Srce pa ne potrebuje nobenega zagotovila, saj zaupa in gleda sveže. Zato se tako lepo počutimo, ko smo zaljubljeni. To je ravnovesje – biti prizemljen in hkrati vsakodnevno zaljubljen v življenje.« Je tudi sam zaljubljen v življenje? »Definitivno.« Seveda, kaj sploh sprašujem, saj med celotnim pogovorom čutim njegov entuziazem, iskrenost in ljubezen, ki jih zadnje čase srečam bolj poredko. Pa večkrat pomislim, ali na to vpliva tudi kolektivno nezavedno našega naroda, da smo bolj »zategnjeni«. »Kolektivno nezavedno nas vleče dol, se pa preveč pustimo medijskemu »bombardiranju«, ki nam dopoveduje, kaj nam manjka, kako smo slabi, kaj moramo kupiti, da bomo srečni, zadovoljni … Ljudem pomagam priti do tistega, česar človek nikoli ne bo mogel izgubiti: to je samega sebe. 
Želim si, da bi se resnično prebudili iz sna in se ne pustili voditi, potem bi ti demoni izgubili moč. Preveč smo podobni ovcam, potrebujemo več ovčarjev. Ovčar pa je tisti, ki ne samo laja, ampak resnično vodi in čuva svojo čredo. Manj spremljajmo medije, ki so cenzurirani in nam kažejo popačeno sliko sveta. Namen tega prikazovanja je držati ljudi v strahu, saj ne moreš biti nasmejan in prestrašen hkrati. Strah in ljubezen sta dva pola. Ali doživljaš ljubezen in svobodo ali pa strah in krč, s čimer postanemo vodljivi. Poglejte zaljubljeno mladino, oni nikoli niso vodljivi. V ljubezni se ne da manipulirati.«